razvojno ustrezna praksa
(en) developmentally appropriate practice
(de) Entwicklungsangemessene Praxis
Koncept institucionalne predšolske vzgoje, ki ga je sredi 20. stoletja utemeljilo ameriško združenje National Association for the Education of Young Children (NAEYC), osnovan na zahtevi po - starostno in individualno - ustrezni vzgoji, ki predpostavlja vzgojiteljevo poznavanje in upoštevanje univerzalnih stadijev v razvoju otroka ter razumevanju otroka kot edinstvenega posameznika s specifičnim stilom učenja, tempom razvoja in družinskim ozadjem. Ključna načela razvojno ustrezne prakse so: razvoj otroka na enem področju vpliva na druga in je pod vplivom drugih; pojavlja se kot relativno predvidljivo sosledje rasti in sprememb značilnih za vsa področja otrokovega razvoja, ki pa ne poteka pri vseh otrocih enako; razvoj poteka v smeri k večji kompleksnosti, organizaciji in internalizaciji; zgodnje izkušnje imajo lahko kumulativni učinek, lahko pa pride do zastojev; obstajajo optimalna obdobja razvoja in učenja; na razvoj in razvoj in učenje imajo vpliv številni socialni in kulturni konteksti; otroci so učijo aktivno – na osnovi neposrednih fizičnih, socialnih izkušnjah, kulturno posredovanem znanju in konstruirajo lastno razumevanje sveta; igra je pomemben dejavnik razvoja in hkrati odraža njegov razvoj; razvoj in učenje je rezultat interakcije biološkega dozorevanja in okolja; do razvoja pride, ko ima otrok priložnost prakticirati novo pridobljene spretnosti in ko se srečuje z izzivi, ki presegajo njegovo trenutno zrelost; otroci se najbolje razvijajo v skupnosti, ki jih ceni in kjer se počutijo varni; učijo se na različne načine in to kar vedo, odražajo na različne načine.
Dostopnost
Dostopnost