subjektivna teorija
(en) subjective theory
(de) subjektive Theorie
Delno ali popolnoma implicitne, relativno nespremenljive zveze več posameznih osebnih pojmovanj specifičnih vidikov pedagoškega dela, ki nastopajo v obliki notranje bolj ali manj kohezivnih osebnih prepričanj, znanj, predstav in shem ter pedagoškemu delavcu predstavljajo implicitno delujočo podlago za ravnanje v konkretnih pedagoških situacijah.
Subjektivna teorija vzgojitelja je npr. pojmovanje otroštva, ki povezuje s pogledi na vlogo institucionalne vzgoje, razmejitev odgovornosti med profesionalnimi vzgojitelji in družino, stališči do staršev, želenim modelom sodelovanja… v notranje bolj ali manj konsistenten sklop kognicij. Subjektivne teorije se izoblikujejo v procesu socialne predelave informacij, ko posameznik oblikuje osebno specifične interpretacije in konstrukcije realnosti; kot takšne so izvor napačnih sklepanj, pristranosti in predstav, ki ne ustrezajo realnosti. Imajo značaj mentalnih konstruktov, katerih 'odpornost' na spremembe vzdržuje selektivna naravnanost zaznavanja, t. j. sprejemanje novih informacij praviloma v smeri ohranjanja obstoječega konstrukta. Ozaveščanje subjektivnih teorij in prepoznavanje njihovega razmerja do pedagoškega delovanja je ključna sestavina strokovnosti. Determinante subjektivnih teorij so kulturni vzorci prepričanj, norm in vrednot ter socialne reprezentacije – splošno razširjena, zdravorazumska prepričanja; nadalje, osebna zgodovina, institucionalna socializacija vzgojiteljice/učiteljice v obdobju lastnega šolanja, izobraževanje za pedagoški poklic, pedagoške izkušnje in institucionalna socializacija pri delu. V rabi so še sorodni pojmi, kot so implicitna teorija, implicitna pedagogika, osebno praktično znanje in nekateri drugi.
Dostopnost
Dostopnost