individualna učna oblika
(en) individual learning
(de) individuelles Lernen
Pomeni učenčevo samostojno ali individualno izvajanje določene aktivnosti, na različnih etapah učnega procesa od uvajanja do preverjanja in ocenjevanja. V individualni učni obliki so učenci - glede na odnose med dejavniki pouka v didaktičnem trikotniku - v posrednem odnosu z učiteljem in učenci ter v neposrednem odnosu z učno snovjo. Pogoji za uspešnost takega načina dela so: natančno operacionalizirani cilji individualnega dela, ki so znani in razumljivi tudi učencu; jasno posredovana navodila za delo, primerno izbrane naloge. Prednosti takega načina dela so v tem, da pri učencih spodbuja aktivnost, neodvisnost, samostojnost, razvija delovne navade in odgovornost, omogoča učenčevo napredovanje v lastnem tempu, v odvisnosti od posameznikovega predznanja in sposobnosti, ter ocenjevanje individualnega dela posameznega učenca. Ta učna oblika dopušča možnosti individualizacije ali prilagajanja posamezniku glede na različne vidike dela: tempo, način dela, vsebine (ne dobijo vsi enakih vsebin, nalog…) in zahtevnostnega nivoja dela. Primerna je tudi za razvijanje in utrjevanje spretnosti. Pomanjkljivosti takega načina dela se kažejo v tem, da učenci nimajo priložnosti za interakcijo in komunikacijo s sošolci; učitelj težko neposredno nadzoruje dejansko aktivnost učencev; v primeru da učitelj ob individualnem delu ne poskrbi še za individualiziran pristop, se učenci, ki hitreje napredujejo, lahko začnejo dolgočasiti.
Vir: Poljak, V. (1974). Didaktika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Dostopnost
Dostopnost