frontalna učna oblika
(en) teacher-centred approach
(de) Frontalunterricht
pomeni neposredno delo učitelja z vsemi učenci v skupini (običajno oddelku) hkrati. V frontalni učni obliki so učenci - glede na odnose med dejavniki pouka v didaktičnem trikotniku - v neposrednem odnosu z učiteljem ter v posrednem odnosu z učno snovjo in učenci, medtem ko je učitelj v neposrednem razmerju z učno vsebino. Učitelj je posredovalec med učenci in učno vsebino, kar pomeni, da si učenci pridobivajo učne vsebine z neposredno učiteljevo pomočjo. Komunikacija med učiteljem in učenci je pogosto enosmerna, medtem ko je komunikacija med učenci omejena ali pa je sploh ni. Uporabna je pri obravnavi zahtevne, za učence popolnoma nove učne vsebine; kot uvod in zaključek individualnega ali skupinskega dela, saj učitelju omogoča pregledno razlago navodil, namena dela oz. povzetek in konkretizacijo tega, kar so učenci samostojno ali skupinsko ugotovili; nepogrešljiva je ob problemih razčiščevanja nejasnosti v zvezi z učno snovjo ali potekom dela; ko ni dovolj učnega gradiva za individualno ali skupinsko delo; ko je individualna oblika z metodo laboratorijskih del nevarna npr. pri pouku kemije ali fizike in je zato primernejša frontalna demonstracija poskusov. Prednosti frontalne učne oblike so v ekonomičnosti in racionalizaciji (učitelj dela hkrati z velikim številom učencev); komunikacija učitelja z vsemi učenci učitelju omogoča, da nadzoruje dogajanje v razredu, zmožnejši učenci s svojim delovanjem pa lahko spodbujajo šibkejše učence k sodelovanju. Pomanjkljivosti frontalne učne oblike se kažejo v dominantnosti učiteljeve vloge, ki lahko zoži možnosti za učenčevo aktivno sodelovanje; učitelji težijo k interakciji z majhnim številom učencev v razredu; onemogočena je komunikacija in sodelovanje med učenci, predpostavljen je enak tempo usvajanja snovi za vse učence, otežena je individualizacija, uniformirano delo lahko učinkuje monotono in za učence motivacijsko manj ugodno.
Dostopnost
Dostopnost