pravice otrok, učencev
(en) rights of children, pupils
(de) Kinderrechte, Schülerrechte
V procesu razvoja človekovih pravic – posebej ob postopnem razvoju ti. pravic tretje generacije človekovih pravic – so se oblikovale pravice posebej ranljivih skupin prebivalstva. Med njimi so tudi pravice otrok. Ideja otrokovih pravic, kot posebej reguliranih sega še v čas Društva narodov, ko so v Ženevski deklaraciji leta 1924 prvič posebej izpostavili potrebo po posebni zaščiti pravic otrok. Po Splošni deklaraciji človekovih pravic leta 1948, ki se je pravic otrok lotila bolj obrobno, je bistven premik pri formalni regulaciji otrokovih pravic dosežen z posebno Deklaracijo o otrokovih pravicah iz leta 1959. Doslej najceloviteje pa vprašanje otrokovih pravic na mednarodni ravni ureja Konvencija o otrokovih pravicah otrok iz leta 1989. Najpomembnejše določbe Konvencije o otrokovih pravicah (nanaša se na otroke do 18. leta starosti):
- obveznost držav, da s sprejetjem vseh ustreznih ukrepov zagotovijo varstvo otrok pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njihovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov (2. člen);
- glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki morajo biti otrokove koristi (3. člen);
- vsak otrok ima neodtujljivo pravico do življenja in razvoja (6. člen);
- pravica otroka do svobode izražanja (12. in 13. člen);
- pravica do svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi ter do svobode združevanja in mirnega zbiranja (14. in 15. člen);
- pravica otrok do zdravstvenega varstva in izobraževanja (24. in 28. člen).
Ob izvajanju določil konvencije avtorji in avtorice opozarjajo tudi na odprta vprašanja razmerja med pravicami staršev in otrok – npr. v primeru pravice otroka do svobode vesti in veroizpovedi.
Dostopnost
Dostopnost