dorêči -rêčem G, dov., dorêci dorecíte, dorékel dorêkla
1. dorêči2 kdo izreči kaj/o čem do konca , Sam1 — Sam4/5/PridkolSam2/S: Sam1|xVd č+| + GlagFk|R|(Mo) + Sam4/5/PridkolSam2/S|yVsd ž– abstr.+| Končno je dorekel, kar ga je dolgo težilo, Dorekel je težko pričakovano mnenje, Njegovo idejo so dorekli drugi, Tekom življenja je dorekel kar nekaj stvari, Dorekel je, kar so drugi samo nakazovali ; prim. izrêči odločíti/odlóčiti razrešíti/razréšiti