goréti -ím SpL, nedov., gôrel
1. goréti1 kdo/kaj izginjati, uničevati se v ognju /kot kaj/s čim/kako/ , Sam1: — /kotSam1/pSam6/Prisln/: Sam1|xPv/Np ž–| + GlagFk|Pro (E+ T E–)| /+ kotSam1 / p ∩ Sam6 / Prisln|wNp|/ Suha drva /dobro/ gorijo, Papir je gorel /z močnim plamenom/, Senik je gorel /kot bakla/, Po hribih gorijo kresovi, brezos. V štedilniku ves dan gori ; prim. iz-/z-ginjati izničeváti uničeváti
2. goréti1 kdo/kaj z izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo , Sam1: —: Sam1|xPv/Np ž+/–| + GlagFk|Pro (E+/L– T E–/L+)| Luč je gorela vso noč, Žarnica ne gori več, čustv. Nebo je gorelo v večerni zarji, Njene oči so kar gorele ; prim. plamenéti plamtéti sijáti žaréti
3. goréti1 čustv. kdo/kaj biti razgret od bolezni, napora , Sam1: —: Sam1|xPv/Ns/p ž+/–| + Glag|St ∩ L| Otrok ves gori, tako je bolan, Telo mu je gorelo od bolezni, lica ji gorijo od zadrege ; prim. boléhati razbolévati se
4. goréti2 čustv. kaj biti, obstajati v veliki meri v/na kom/čem / kje , Sam1 — pSam5/Prislk: Sam1|xPv/Ns/p ž– abstr.| + Glag|St ∩ L|Mo + p ∩ Sam5/Prislk|yMs/p ž+| V njem je gorela strast, V njih je še vedno gorelo upanje, V njihovih pogledih je gorela radost ; prim. izgorévati plamenéti plamtéti