molčáti -ím NTDg/Pr, nedov., mólči; mólčal
1. molčáti1(2) kdo/kaj ne govoriti, ne izražati svojega mnenja (mimo/okoli/okrog/od—do/brez/zaradi koga/česa / proti komu/čemu / v/na/skozi/čez koga/kaj / po/na/v/pri/ob čem / pred/za kom/čim /kje/kam/kod/kdaj) /kot kdo/kaj / brez/okoli/mimo/od—do koga/česa / navkljub/kljub/proti komu/čemu / na/v/čez/skozi koga/kaj / ob/pri/ob/na/po/v čem / s kom/čim / kako/koliko/zakaj/ , Sam1 — (pSam2–6/Prislk/č): — /kotSam1/pSam2–6/Prisln/kol/vz/: Sam1|xNp ž+/– abstr.–/+| + Glag|Mso| (+ p ∩ Sam2–6/Prislk|yM/Č/Potp ž–/+ abstr.–/+|) /+ kotSam1 / p ∩ Sam2–6/Prisln/kol/vz|wN/Kol/Vzp|/ (V sobi) so molčali /kot okameneli/, Vso pot sta molčala, /Zaradi različnih odkritih in prikritih groženj/ je obtoženka molčala, Ta ženska ne zna molčati, čustv. Mlini že dolgo molčijo, Pesnik je precej časa molčal, /Pisateljsko/ že nekaj let molči, (Pri vsem tem) molči /kot grob/ ; prim. obvladováti se zadrževáti se
Dostopnost
Dostopnost