ponesréčiti se -im se NTDe/Dg/Pr dov.

1. ponesréčiti se1(2) kdo/kaj postati slabši, neuporaben (na/v/pri/po čem / kje/kdaj) /s čim/kako/ , Sam1 — (pSam5/Prislk/č): — / pSam6/Prisln/: Sam1|xN/Pvd ž+/–| + GlagFk|De| (+ p ∩ Sam5/Prislk/č|yM/Čd ž abstr.+/–|) /+ p ∩ Sam6/Prisln|wNd|/ /Smrtno/ so se ponesrečili, Ponesrečil se je /z avtom/, (Takoj po vzletu) se je letalo ponesrečilo, Ponesrečil se je (v planinah), Ponesrečili so se (pri delu) ; prim. poškodováti se

2. ponesréčiti se1(2) nav. 3. os. kaj ne dati (komu/čemu) uspeha rezultata /kako/ , Sam1 — (Sam3): — /Prisln/: Sam1|x/αN/Pvd ž abstr.+/–| + GlagFk|De| (+ Sam3|yPred ž+/–|) /+ Prisln|wNd|/ Primerjava se (mu) je ponesrečila, Načrt se je ponesrečil, Vse se (ji) je /zelo/ ponesrečilo ; prim. propásti



Vir: Vezljivostni slovar slovenskih glagolov - Andreja Žele, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša

Komentiraj slovarski sestavek