zagovoríti -ím G, dov., zagovóril
1. zagovoríti2(3) mit. kdo/kaj z govorjenjem (komu/čemu) odpraviti kaj /brez česa / s čim / kako/ , Sam1 — (Sam3) — Sam4: — /pSam2/6/Prisln/: Sam1|xVd ž+| + Glag|R| (+ Sam3|zPred ž+|) + Sam4|yVsd ž–/+ abstr.–/+| /+ p ∩ Sam2/6/Prisln|wNd|/ /Na hitro/ je znal (vsakomur) zagovoriti bolezen, oteklino ali rano, Zna zagovoriti kačji pik / proti kačjim pikom ; prim. odpráviti odvrníti/odvŕniti pozdráviti
2. zagovoríti2 mit. kdo/kaj z govorjenjem narediti koga/kaj poslušnega, voljnega /brez česa / s čim / kako/ , Sam1 — Sam4: — /pSam2/6/S/Prisln/: Sam1|xVd ž+| + Glag|R| + Sam4|yPrd ž+/–| /+ p ∩ Sam2/6/S/Prisln|wNd|/ Zagovorili so otroke, da so postali bolj poslušni, Zagovoril je kroglo, da zadene ; prim. obvládati ukrotíti
Dostopnost
Dostopnost